Glas vpijočega v puščavi ... Kjer kriči in ga nihče ne sliši?
Glas vpijočega takrat in danes ... in še vedno nihče ne sliši?
Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v vzgojo, očetje, matere, učitelji, kateheti in še kdo, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno ... kakor vpitje v puščavi, kakor kričanje med tisoč in tisoč hrupi današnjega sveta. Kjer te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot.
Ni tako samo z govorjenjem. Vse naše oznanilo, pa naj bo to samo droben zgled, ki ga postavljamo »svetu na ogled«, marsikdaj ne sproži samo ignorance, temveč tudi nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati.
To navdaja človeka z obupom, mar ne?
Zato marsikdo utihne. Ali pa ga utišajo tisti, ki jih to moti ali jim odžira dobiček. Nezavedajoč se, da je morda prav to tisto, kar ga bo rešilo ...
Ko človek utihne, sliši. Kdor namreč želi govoriti prave stvari, mora najprej poslušati. Poslušati glas tistega, ki vpije v tvoji puščavi, med tistimi tisoč zvoki v tvoji glavi, v tvojem srcu. Kdor želi govoriti prave stvari, mora najprej stopiti v svojo puščavo in postaviti stvari na pravo mesto. Poslušati. Moliti, če hočete drugo besedo.
Pripraviti Gospodovo pot pomeni izprazniti jo, narediti prostor zanjo. Prekopati svoje ceste, svoje načine, svoje besede, predvsem pa svoje načrte in s tem povezana samoočitanja in neuspehe.
Naša naloga je samo pripraviti pot, spremeniti se. Ko bo torej pot prazna, bo imel Gospod prostor, da pride. Da pride k vsem tistim, ki smo jim blizu, po svojih poteh, po svojih besedah, po svojih dejanjih ... ki jih bodo ubirale naše noge, ki jih bodo izvrševale naše roke, ki jih bodo govorila naša usta.
Takrat tudi ne bo več dvoma in ne sekiranja, če govorimo v prazno. Kajti Gospodove besede nikdar ne grejo mimo človeka. Kajti »vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,6) Brez izjeme bodo zarezale v človeka, da se bo moral odločiti. To pa je pravzaprav naloga glasu vpijočega v puščavi ...
Slepi Bartimaj, nekje sredi ulice, oprt na zid, s sklonjeno glavo, oči prazne, kot da gledajo, pa ne vidijo ničesar ... Se vam ne zdi ta prizor nekam znan? Meni se na vsake toliko časa spet obnovi, pridobi svežino in aktualnost, kot da ne bi hotel nikdar izginiti v pozabo: kadar sem pozen in grem po mestu, peš ali z avtom, vseeno je. Tam so nešteti bartimaji, ki čakajo in ne dočakajo ničesar. Ki so tam, čeprav mislimo, da jih ni nikjer.
Ne, ta podoba mi ne daje pred oči samo mladih, ki dobesedno ležijo na ulicah, v noči brez zvezd. Slepi Bartimaj je podoba vseh mladih najnovejšega »danes«. Mladih, ki imajo radi temne in sivo obarvane obleke. Mladih, ki največ svojega časa preživijo za ekranom. Mladih, ki jih je strah tišine in ki kričijo, ki tlačijo v svoja ušesa nekaj, kar bi jih povleklo v pozabo pred problemi časa. Mladih, ki gledajo, pa ne vidijo. In jih je strah.
Mi hodimo mimo. Vsak dan. Mimo svojih mladih. Mimo svoje prihodnosti. Toda: ali smo kaj drugačni od njih? So oni slepi, mi pa vidimo? Se oblačimo drugače? Delamo drugačne stvari? Bolj živimo svoje odnose? Se več pogovarjamo? Smo bolj ljudje? Ne. Samo v nečem smo si drugačni: oni kričijo, mi pa jih hočemo utišati. Ne poslušati, ampak utišati.
Sicer bi vedeli, kaj kričijo. Vedeli bi, da si ne želijo ne novih kavbojk, računalnikov, telefonov, čeprav imajo polna usta teh stvari. Vedeli bi, da njihova temačnost, beg od resničnosti, glasna glasba in čepenje pred ekranom ni nič drugega kot klic k rešitvi: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (Mr 10,47)
Naši mladi še niso slepi. Mi smo slepi, ko mislimo, da jih bo rešilo navezovanje na nas z vsemi mogočimi darili. Kot bi rekli Bartimaju, ki prosjači: »Ne kriči, saj ti bomo dali drobiž ...« Oni pa vidijo. Vidijo, da nimajo kaj videti. Da nimajo kaj živeti. Da vse skupaj nima pomena. Da je nekaj tako strahovito narobe.
Edino darilo, ki ga želijo od vas je, da bi imeli nekoga. Da bi jim nekdo pokazal nekaj, kar ne mine. Da bi jih nekdo ne cenil samo po uspehih, ampak po trudu. Da bi nekdo hodil z njimi. Da bi jih nekdo poslušal. Da bi jih imel nekdo rad, pa naj so še tako obupni. Da bi jim nekdo pokazal, kaj je smisel vsega tega življenja. Da bi jim nekdo ponudil nekaj, kar se ne zlomi, ne pokvari, ne splesni, kar se ne da kupiti in ne zapraviti. Nekaj, kar bi jim prineslo osebno zadovoljstvo in občutek koristnosti.
Je nekdo, ki lahko ozdravi njihovo slepoto, njihovo praznino, njihovo lakoto. In mi vemo Zanj. Torej je naša velika naloga, da jih popeljemo k Njemu, ki jih bo slišal, ki jih bo poklical, ki jim bo dal to, kar resnično potrebujejo, česar si želijo. Njega. Upanje. Priložnost.
